Valentinovo: med pričakovanji, razočaranji in tiho močjo, da si zadostujemo sami

Bliža se valentinovo. Izložbe se barvajo v rdeče, družbena omrežja napovedujejo romantične večerje, popolna presenečenja in bleščeče šopke. Zdi se, kot da obstaja nek neviden standard, ki določa, koliko smo vredni – glede na to, kako zelo (in kako javno) smo ljubljeni.

Za nekatere je to praznik bližine. Za druge dan pritiska. In za marsikoga tih opomnik na to, da je sam.

Ko pričakovanje postane razočaranje

Če smo v zvezi, pogosto pričakujemo nekaj posebnega. Morda darilo. Morda večerjo. Morda vsaj občutek, da nas partner vidi, razume in ceni. Pričakovanje samo po sebi ni problem – je izraz želje po povezanosti.

Težava nastane, ko si v mislih ustvarimo scenarij, ki ga druga oseba ne pozna. Ko neizrečena pričakovanja postanejo merilo ljubezni. Ko tišina pomeni: »Nisem dovolj.«

Valentinovo tako hitro postane test odnosa. In test skoraj nikoli ne mine brez napetosti.

Kako si pomagati, da ne boli preveč?

Preverimo realnost svojih pričakovanj.
Ali si želim geste ali potrditve? Darila ali občutka varnosti? Pogosto hrepenimo po čustvu, ne po predmetu.

Spregovorimo prej, ne potem.
Namesto da čakamo na razočaranje, lahko partnerju povemo: »Ta dan mi nekaj pomeni. Rada bi ga preživela skupaj.« Jasno izražena želja ni zahteva – je povabilo.

Ne merimo odnosa po enem dnevu.
Ljubezen se kaže v drobnih, vsakodnevnih trenutkih. Če je valentinovo edini dan, ko pričakujemo toplino, morda problem ni praznik.

Ne primerjajmo se z drugimi.
Družbena omrežja so izložba, ne resničnost. Za vsakim popolnim šopkom je tudi kakšen nerazrešen pogovor.

Biti sam na dan ljubezni

Za tiste, ki niso v zvezi, je lahko valentinovo še težje. Osamljenost postane bolj glasna. Svet se zdi razdeljen na pare in ostale.

A resnica je manj dramatična: veliko ljudi ta dan preživlja tiho, brez posebnega blišča – tudi v zvezah.

Če si sam, to ne pomeni, da si nevreden ljubezni. Pomeni le, da trenutno nisi v partnerskem odnosu. To ni diagnoza tvoje vrednosti.

Kako preživeti valentinovo, če si sam – in osamljen?

Preusmeri pomen praznika.
Valentinovo ni nujno praznik romantične ljubezni. Lahko je dan, ko se spomniš prijateljev, družine ali sebe.

Naredi nekaj zavestno prijetnega.
Ne zato, ker »moraš nadomestiti« partnerja, ampak ker si zaslužiš lepo izkušnjo. Dobra večerja. Film. Sprehod. Knjiga. Majhen ritual skrbi zase.

Omeji izpostavljenost družbenim omrežjem.
Če te vsebine bolijo, si dovoli odmik. Ni šibkost, je skrb zase.

Dovoli si občutke.
Ni treba, da si »nad tem«. Če te zaboli, to pomeni, da si živ in da si želiš bližine. To je človeško.

Kako biti sam sebi zadosti?

To ne pomeni, da ne potrebujemo drugih. Pomeni pa, da naša vrednost ni odvisna od tega, ali smo trenutno izbrani.

Biti sam sebi zadosti pomeni:

• da si znaš ustvariti občutek varnosti,
• da prepoznaš svoje potrebe,
• da se ne zapustiš, ko si razočaran,
• da znaš biti s sabo, tudi ko ni popolno.

Paradoks je, da prav ljudje, ki znajo stati sami, v odnose vstopajo bolj svobodno. Ne zato, ker ne potrebujejo ljubezni – temveč zato, ker je ne iščejo kot potrditev lastne vrednosti.

Morda je letos drugače

Morda je letošnje valentinovo priložnost za drugačen pogled. Namesto vprašanja: »Kaj bom dobil?« si lahko zastavimo: »Kako želim doživeti ta dan?«

Lahko je tih. Lahko je preprost. Lahko je poln blišča. Lahko ga skoraj spregledamo.

Ljubezen ni en dan v februarju. Je sposobnost, da ostanemo mehki – do sebe in do drugih – tudi takrat, ko pričakovanja ne izpolnijo scenarija.

In morda je največja zmaga prav to: da nas praznik ne definira in da smo sposobni ljubiti sleherni dan – pa čeprav reko, drevo ali kamen …