Prizori iz življenja na podeželju v štirih dejanjih

SNG DRAMA Ljubljana
Režiser: Janusz Kica
Premiera: 9. junij 2023
Ponovitve: 10., 13., 14., 24., 26., 27., 28., 29. in 30. junija

FOTO: Peter Uhan

Igra z naslovom Striček Vanja in podnaslovom Prizori iz podeželskega življenja v štirih dejanjih je v opusu celovečernih dram Antona Pavloviča Čehova edinstvena: besedilo, ki ga poznamo in kakršno uprizarjajo po vsem svetu, je pravzaprav predelava avtorjevega zgodnejšega dela Gozdni mož, ki je leta 1889 sicer bilo uprizorjeno, a postavitev ni bila uspešna, doživela je le tri ponovitve.

FOTO: Peter Uhan

V Stričku Vanji je avtor ohranil osnovne poteze dramskega dejanja Gozdnega moža, nekatere situacije in imena dramskih oseb, a so bile spremembe vendarle tako korenite, da je besedilu upravičeno dal tudi drugačen naslov. Napisal ga je že leta 1896, a je bil po neuspeli krstni uprizoritvi Utve istega leta do gledališča nekoliko zadržan in se je rajši potrudil za knjižne objave.

FOTO: Peter Uhan

Leta 1897 pa se je zgodilo nekaj, kar je v kariero Čehova dramatika prineslo bistven preobrat: v Moskvi sta režiser in igralec Stanislavski in dramaturg Nemirovič-Dančenko ustanovila Moskovsko umetniško akademsko gledališče (MHAT). Že naslednje leto so tam z velikim uspehom uprizorili Utvo, še naslednje, torej 1899, pa Strička Vanjo, ki je ostal na repertoarju dvajset let in postal znan po vsej Rusiji, v Evropi in Ameriki. Čehov je bil ne le od vsega začetka delničar gledališča, temveč je obe igri, ki ju je še mogel ustvariti, pisal z mislijo na MHAT.

FOTO: Peter Uhan

Kot je v napovedi uprizoritve zapisala dramaturginja in urednica gledališkega lista Mojca Kranjc, je igra Antona Pavloviča Čehova Striček Vanja s podnaslovom Prizori iz podeželskega življenja v štirih dejanjih:

» Napisal ga je že leta 1896, a je bil po neuspeli krstni uprizoritvi Utve istega leta do gledališča nekoliko zadržan in se je rajši potrudil za knjižne objave. Leta 1897 pa se je zgodilo nekaj, kar je v kariero Čehova dramatika prineslo bistven preobrat: v Moskvi sta režiser in igralec Stanislavski in dramaturg Nemirovič-Dančenko ustanovila Moskovsko umetniško akademsko gledališče (MHAT). Že naslednje leto so tam z velikim uspehom uprizorili Utvo, še naslednje, torej 1899, pa Strička Vanjo, ki je ostal na repertoarju dvajset let in postal znan po vsej Rusiji, v Evropi in Ameriki. Čehov je bil ne le od vsega začetka delničar gledališča, temveč je obe igri, ki ju je še mogel ustvariti, pisal z mislijo na MHAT.

Posebno mesto zavzema Striček Vanja tudi pri nas: je prvo delo Čehova, uprizorjeno v ljubljanski Drami (takrat Deželno gledališče), in prvi celovečerni Čehov v slovenščini (prva je bila enodejanka Medved v Slovenskem gledališču v Trstu leta 1908). Prevedel ga je Friderik Juvančič, režiral Hinko Nučič, premiera pa je bila novembra 1909, torej deset let po krstni uprizoritvi. Sploh sta bila Striček Vanja in Medved dolgo, petnajst let, edina teksta Čehova, ki so ju Slovenci poznali z odra v več postavitvah, dokler ni leta 1923 Boris Vladimirovič Putjata v ljubljanski Drami režiral Češnjevega vrta v prevodu Josipa Vidmarja. Vidmar je pozneje, za uprizoritev v Drami leta 1939, prevedel tudi Strička Vanjo in tega je še pozneje, za uprizoritev v Trstu leta 1988, prevedel Milan Jesih.«

FOTO: Peter Uhan

Pomen melodičnosti in zvočne podobe v igri Striček Vanja

Uprizoritev, ki zaokrožuje sezono 2022/23 v ljubljanski Drami, je nastala po novem prevodu Tatjane Stanič, četrtem slovenskem prevodu tega znamenitega dela. Prevajalka je v gledališkem listu poudarila pomen melodičnosti in zvočne podobe v igri Striček Vanja, ki jo je opisala kot »modrejšo sestro« drame Ivanov.

FOTO: Peter Uhan

»Čeprav v njej lahko srečamo ali zaznamo vse pravkar naštete jezikovne značilnosti, je temeljna modalnost bolj molovska, slogovni izraz pa bolj asketski. Govorna drža je premišljena in ekonomična, bolj kot na neskrbno razsipnost z besedami Čehov v tej igri stavi na disciplinirano doziranje stilističnih, ritmičnih in retoričnih elementov. Še vedno operira s citati in aktualnimi referencami, vendar manj. Še vedno določa osebe skozi jezik, vendar bolj kot prikaz njihovega značaja ali družbenega položaja kot pa z željo po karikiranju. […] Skratka, Čehov v Stričku Vanji ponuja esenco jezikovnih in stilističnih prijemov, ki jih je nastavil v Ivanovu,« je zapisala Tatjana Stanič. Proces prevajanja Strička Vanje pa ji je ponodil edinstven vpogled v neverjetno živo popularnost replik, idej, citatov v sodobnem okolju Čehova: »In čeprav se je svet res spremenil v preteklih nekaj letih, ta živost in vitalnost velike umetnosti ohranja upanje. V zvok, v besedo, v repliko,« je poudarila prevajalka.

FOTO: Peter Uhan

Od številnih tem, ki jih odpira ali se jih zgolj bežno dotakne Striček Vanja, nas zdaj zagotovo najbolj zavezujoče, boleče, skorajda preroško nagovarja stališče, kakršno ima do narave zdravnik Astrov. »Astrov ni romantični okoljevarstvenik: pogled na okolje si je – pač glede na znanstveno provenienco svojega poklica – oblikoval na osnovi empiričnih podatkov, neprizanesljive statistike in metodičnega opazovanja narave, izkušnje na terenu pa so bržkone prispevale k uvidu, da je uničevanje okolja globoko družbeno pogojeno. Neustavljiv pohlep na eni strani, na drugi neizobraženost in zahojenost, združena z vsakodnevnim bojem za obstanek. Uničeno je skoraj vse, v zameno pa ni narejenega še nič,« je zapisala Mojca Kranjc.

FOTO: Peter Uhan

»Junaki v igri Striček Vanja so globoko nesrečni«, je v gledališkem listu zapisala prof. dr. Špela Virant. »Živijo brez ljubezni, vsaj brez prave, nimajo denarja, vsaj ne dovolj, in nimajo odnosa do narave, vsaj ne avtentičnega. Tudi slaven ni nihče, vsaj ne dovolj, da bi se ga – Serebrjakova, ki je edini kandidat za slavo – spominjali še po smrti. Vsi si poskušajo še kaj malega izboriti, malo ljubezni, kakšen odstotek več dohodka, zdaj, preden pride zima, ki bo vse ohromila. Poskušajo še enkrat zgrabiti življenje in ga izžeti, čeprav ves čas vedo, da je prepozno, da so, vsak po svoje, že v jeseni življenja. Za nekatere utegne ta jesen trajati še mnogo let, ampak zima je neizbežna. Medtem ko se narava ciklično obnavlja, je človek, posameznik, ujet na premici, ki ga vodi od mladosti v smrt, brez možnosti za preporod. To pa ne velja ne za človeštvo ne za družbo, ki se spreminjata in obnavljata, toda druščina na posestvu Serebrjakovih pri tem ne bo udeležena. Vsi ostajajo jalovi, kakor ostaja jalov sloj, ki mu pripadajo in ga – pars pro toto – zastopajo.

FOTO: Peter Uhan

V družbenem preporodu, ki je bil že v času Čehova nujen in katerega nujnost prepoznava vsaj Astrov, sloj meščanov in podeželskih posestnikov ne bo udeležen. Tega Čehov sicer ni mogel vedeti, ampak zdi se, da njegovi junaki to slutijo. Zima prihaja in srednji sloj ne bo imel dovolj vitalnosti, da bi jo preživel. Junaki Čehova niso del splošnega preporoda, ne biološkega ne družbenega. So samo skupek posameznikov, čudakov, ki trpijo vsak zase, zaradi sebe in po sebi. […] Pa smo res tako daleč od Strička Vanje? Svet je danes bolj zapleten zaradi mreže avtokratskih režimov in oligarhičnih struktur. Morda lahko res vsak, ki je dovolj pretkan, sam postane oligarh.

FOTO: Peter Uhan

Kaj pa vsi tisti, ki si tega sploh ne želijo, ki jih denar in oblast ne zanimata, ker so njihovi interesi in talenti drugačni in je zanje »resnično« življenje nekaj povsem drugega, na primer literatura in gledališče? Ali je neoliberalna svoboda omejena le na gospodarstvo, in če je, je to še svoboda ali le slepilo? In je to slepilo še vedno boljše kot nič ali kot, bog ne daj, diktatura, ki se mnogim zdi edina predstavljiva alternativa? Kar zadeva želje po »resničnem« življenju in zapletanje v slepila, smo junakom Čehova morda precej sorodni, le razkorak med različnimi pojmovanji časa se zdi danes večji. V znanosti in gospodarstvu prevladuje linearni koncept, ki obljublja večni napredek in večno gospodarsko rast. Radikalni ekologi samooklicane »zadnje generacije« razglašajo jalovost kot okolju prijazen koncept. Globalno segrevanje grozi z večnim poletjem, socialno pa smo se zataknili v večni zimi, ko, če parafraziram Friedricha Hölderlina, v vetru rožljajo zastave. Kakorkoli že, zdi se, da so nam umanjkali kar trije letni časi. Nam Čehov lahko pomaga, da se jih spomnimo?« je svoje razmišljanje v članku z naslovom Trije letni časi, objavljenem v gledališkem listu uprizoritve Striček Vanja, zaokrožila prof. dr. Špela Virant s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

FOTO: Peter Uhan

Posebno mesto zavzema Striček Vanja tudi pri nas

Je namreč prvo delo Čehova, uprizorjeno v ljubljanski Drami (takrat Deželno gledališče), in prvi celovečerni Čehov v slovenščini (prva je bila enodejanka Medved v Slovenskem gledališču v Trstu leta 1908). Prevedel ga je Friderik Juvančič, režiral Hinko Nučič, premiera pa je bila novembra 1909, torej deset let po krstni uprizoritvi. Sploh sta bila Striček Vanja in Medved dolgo, petnajst let, edina teksta Čehova, ki so ju Slovenci poznali z odra v več postavitvah, dokler ni leta 1923 Boris Vladimirovič Putjata v ljubljanski Drami režiral Češnjevega vrta v prevodu Josipa Vidmarja. Vidmar je pozneje, za uprizoritev v Drami leta 1939, prevedel tudi Strička Vanjo in tega je še pozneje, za uprizoritev v Trstu leta 1988, prevedel Milan Jesih.

Oglejte si predstavo Striček Vanja v ljubljanski Drami.

Samo en klik do spletnega nakupa vstopnic.

FOTO: Peter Uhan