Starodavni fosili ponujajo vpogled v evolucijo psov

Dragi bralci sporočamo vam, da ta članek temelji na vsebini iz spletne strani National Geographic in avtorice Jackie Brown: How did wolves evolve into dogs? Ancient fossils provide intriguing clues. Opisuje, kako so se volkovi razvili v pse ter kako starodavni fosili ponujajo vpogled v to evolucijo.

Analiza DNK, radiokarbonsko datiranje in napredne merilne metode pomagajo znanstvenikom razumeti, od kod izvirajo psi in kdaj so postali naši najboljši prijatelji.

Razvoj domačega psa je potekal skozi dolgo obdobje, v katerem so se volkovi in psi medsebojno križali, kar otežuje analizo fosilov in DNK kanidov (družine psov). Raziskovalci pri preučevanju pasjih fosilov pregledujejo njihove morfološke značilnosti, kot so velikost in razporeditev zob, dolžina ter velikost gobca in čeljusti ter oblika lobanje. Nato te značilnosti primerjajo s sodobnimi psi, volkovi, fosili zgodnjih psov ter prazgodovinskimi volkovi.

VIR: nationalgeographic.com, FOTO: Richard Barnes

Značilnosti starodavnih pasjih fosilov

Nekatere značilnosti starodavnih pasjih fosilov vključujejo krajše lobanje in gobce, manjše ter bolj stisnjene zobe ter širša neba in lobanje. Poleg tega znanstveniki uporabljajo napredno tehniko merjenja kosti, imenovano geometrijska morfometrija, s katero analizirajo krivulje lobanje, kar olajša primerjavo posameznih primerkov.

Ni vedno lahko ugotoviti, kaj te kosti predstavljajo. Nekateri fosili volkov-psev iz ledene dobe so opredeljeni kot “začetni psi”, kar pomeni, da so v zgodnji, prehodni fazi razvoja – niso povsem volkovi, a tudi še ne popolnoma udomačeni psi, temveč nekaj vmes.

Ti začetni pasji fosili so bolj podobni hibridom volkov in psov, najzgodnejšim prednikom domačih psov. Najstarejši znani primer takega fosila je velika lobanja, ki so jo izkopali v jami v Goyetu v Belgiji v 60. letih 19. stoletja. Radiokarbonsko datiranje je pokazalo, da je ta starodavni fosil star skoraj 36.000 let.

VIR: nationalgeographic.com, FOTO: Del Baston – Courtesy of the Center for American Archeology

Ta fosil iz Goyeta velja za paleolitskega psa, saj je njegova lobanja bolj podobna prazgodovinskim psom kot sodobnim volkovom. Še en fosil lobanje, odkrit leta 1975 v jami v Altajskih gorah v Sibiriji, so z anatomsko analizo in radiokarbonskim datiranjem ocenili na približno 33.000 let.

Raziskovalci so ugotovili, da ta lobanja iz Sibirije pripada začetnemu psu, ki je bil v zgodnji, prehodni fazi razvoja.

Del družine

Analiza fosilov psov nam lahko veliko pove o odnosih med starodavnimi ljudmi in psi. Najstarejši potrjen fosil psa, znan kot pes iz Bonna-Oberkassla, je star nekaj več kot 14.000 let. Leta 1914 so v Oberkasslu v Nemčiji v starodavnem grobu našli ostanke psa, moškega in ženske.

Pes iz Bonna-Oberkassla je bil v resnici mladič, star približno sedem mesecev. Nedavna preiskava tega fosila je pokazala, da je pes trpel za pasjo kugo in da so ljudje zanj skrbeli ter ga negovali skozi obdobja bolezni, preden je poginil.

Ta fosil je tudi najstarejši potrjen dokaz o pokopu domačega psa skupaj z ljudmi. Pokopi psov, bodisi skupaj z ljudmi, drugimi psi ali posamezno, kažejo na globoko povezanost med ljudmi in psi, ki presega zgolj funkcionalno rabo živali. Nakazujejo visoko stopnjo spoštovanja in namigujejo na prehod psa iz divje živali v ljubljenčka.

V 70. letih prejšnjega stoletja so na arheološkem najdišču Koster v dolini reke Illinois, blizu meje med Illinoisom in Missourijem, našli skeletne ostanke treh domačih psov. Kosti niso kazale sledi orodja, zato raziskovalci verjamejo, da so psi umrli naravne smrti. Kasnejše radiokarbonsko datiranje je pokazalo, da so ti fosili stari 10.000 let.

Najstarejši fosil domačega psa v Severni Ameriki je fragment kosti, star 10.150 let, odkrit na Aljaski. Sprva so mislili, da gre za starodavno medvedjo kost, a je analiza DNK pokazala, da gre za kost domačega psa. Nadaljnje preiskave tega fosila so pokazale, da je bil tesno povezan s pasjim prednikom, ki je živel v Sibiriji pred 23.000 leti. Vse to nakazuje, da so sibirski lovci iz ledene dobe morda udomačili pse in da so se ljudje ter njihovi pasji spremljevalci preselili v Severno Ameriko iz Sibirije približno 4.000 let prej, preden so se ledeniki stalili. Sledenje gibanju psov nam omogoča tudi boljše razumevanje selitev ljudi.

Od kod prihajajo psi?

Različne študije so se osredotočile na tri glavne geografske regije – Azijo, Bližnji vzhod in Evropo – kot na možna mesta izvora udomačenih psov. Nekateri znanstveniki verjamejo, da so bili psi udomačeni dvakrat, na različnih geografskih lokacijah, medtem ko drugi menijo, da je udomačitev enkraten dogodek.

Znanost še ni dokončno ugotovila, kje točno so se psi pojavili, vendar nas vsaka nova študija pripelje korak bližje rešitvi te uganke. Starodavni pasji fosili, odkriti v Belgiji, Sibiriji in na Češkem – vsi stari med 36.000 in 33.000 let – lahko nakazujejo več poskusov udomačitve volkov na več geografskih območjih.

Nekatere raziskave, ki temeljijo na DNK, prav tako predlagajo dvojno poreklo, vključno z veliko študijo iz leta 2022, ki je analizirala starodavno volčjo DNK in odkrila dokaze o dveh dogodkih udomačitve, ki sta se morda zgodila v vzhodni Aziji in na Bližnjem vzhodu. Druge raziskave pa kažejo na eno samo mesto izvora domačega psa, ki sledijo njegovemu izvoru v Sibiriji pred 23.000 leti.

Znanost in tehnologija še naprej zagotavljata nove in izboljšane vire za raziskovalce v iskanju odgovorov. Bolj ko raziskujemo, več bomo odkrili o izvoru psa.

Za še več člankov s področja življnjskega sloga kliknite na ta naslov.