Raziskava: So stari Grki poznali demenco?

Raziskava, objavljena v Journal of Alzheimer’s Disease, ki jo je vodila Univerza Južne Kalifornije (USC), prinaša presenetljive ugotovitve o pojavnosti demence v starodavnih časih. Strokovnjaki so analizirali klasična medicinska besedila starogrških in rimskih avtorjev, kot so Aristotel, Galen in Plinij Starejši, ter prišli do zaključka, da je bila huda izguba spomina – ki danes dosegajo epidemske ravni – pred 2000 do 2500 leti izjemno redka.

Ta ugotovitev podpira teorijo, da so Alzheimerjeva bolezen in sorodna demenca bolezni sodobnega okolja in življenjskega sloga, za katere so v veliki meri odgovorni sedeči način življenja in izpostavljenost zračnemu onesnaženju.

Demenca v antičnih časih

Analiza medicinskih besedil, ki segajo 2.500 let nazaj, kaže, da huda izguba spomina ni bila pogosta. Raziskovalci Univerze Južne Kalifornije so odkrili le redke omembe stanj, ki bi lahko nakazovala na blage kognitivne okvare med starimi Grki, medtem ko so v rimskih zapisih našli nekaj redkih primerov napredovane demence.

Starogrški so poznali blage oblike kognitivne okvare, vendar ničesar, kar bi se približalo večji izgubi spomina, govora in razsodnosti, kot jo povzročajo Alzheimerjeva bolezen in druge vrste demence. Pri pregledu obsežnega nabora antičnih medicinskih zapisov Hipokrata in njegovih sledilcev so raziskovalci ugotovili, da so se v teh besedilih omenjale bolezni, kot so gluhost, omotica in prebavne motnje, vendar ni bilo omemb izgube spomina.

Redkost med starimi Grki in Rimljani

V starodavni Rimu se je situacija nekoliko spremenila. Galen je opazil, da nekateri starejši pri osemdesetih letih začnejo imeti težave z učenjem novih stvari. Plinij Starejši je zapisal, da je senator in slavni govornik Valerius Messalla Corvinus pozabil svoje ime. Cicero je previdno opazoval, da je “starčevska neumnost … značilna za neodgovorne stare može, vendar ne za vse stare može”.

Raziskava predlaga, da je z rastjo rimskih mest in povečanjem onesnaženosti zraka naraslo število primerov kognitivnega upada. Poleg tega so rimski aristokrati uporabljali svinčene posode za kuhanje, svinčene vodovodne cevi in celo dodajali svinčeni acetat v svoje vino za sladkanje, s čimer so se nenamerno zastrupili s tem močnim nevrotoksinom.

Življenjski slog in demenca

Za primerjavo z antično Grčijo in Rimom so se raziskovalci obrnili na sodoben model staranja: Tsimane Amerindijance, domorodno ljudstvo iz amazonskega dela Bolivije. Tako kot starodavni Grki in Rimljani imajo Tsimane predindustrijski življenjski slog z zelo aktivnim načinom življenja in izjemno nizkimi stopnjami demence. Med starejšimi pripadniki ljudstva Tsimane je le približno 1% tistih, ki trpijo za demenco, v nasprotju z 11% ljudi, starih 65 let in več, ki živijo v Združenih državah Amerike.

Okolje kot ključni dejavnik tveganja

Raziskava, ki jo je podprl Cure Alzheimer’s Fund in Nacionalni inštituti za zdravje (NIH), ponuja dragocen vpogled v to, kako lahko sodobno okolje in življenjski slog vplivata na tveganje za razvoj demence, ter ponuja vpogled v možnosti za preprečevanje teh bolezni z bolj aktivnim načinom življenja in zmanjševanjem izpostavljenosti škodljivim okoljskim dejavnikom.