Raziskava: Če dojenčku pojete, se hitreje uči govora

Raziskovalci z Univerze v Cambridgeu so odkrili ključno vlogo ritmičnega govora pri učenju jezika pri dojenčkih. Ugotovili so, da dojenčki jezik in govor osvajajo preko ritmičnih informacij – vzponov in padcev tonov – kot so značilni za otroške pesmi in rime.

Ekipa z Univerze v Cambridgeu je prav tako odkrila, da dojenčki začnejo obdelovati fonetične informacije – najmanjše zvoke govora – šele ko so stari približno sedem mesecev. Raziskovalci menijo, da njihove ugotovitve, objavljene v reviji Nature Communications, izzivajo pogled, da so fonetične informacije, običajno predstavljene z abecedo, ključne za učenje jezika.

Raziskava kaže tudi na možno povezavo med disleksijo in motnjami razvoja jezika ter zaznavanjem ritma, ne pa s težavami pri obdelavi fonetičnih informacij. Profesorica Usha Goswami, nevroznanstvenica na Univerzi v Cambridgeu in avtorica študije, poudarja, da so posamezni zvoki govora zanesljivo obdelani šele okoli sedmega meseca starosti, čeprav večina dojenčkov že prepozna znane besede, kot je “steklenička”.

Zato meni, da informacije o ritmu govora predstavljajo “skrito lepilo”, ki podpira razvoj učinkovitega jezikovnega sistema. Staršem svetuje, naj čim več govorijo in pojejo svojim dojenčkom ali uporabljajo otroško usmerjen govor, kot so otroške pesmi, saj bo to vplivalo na jezikovni razvoj.

Prej je veljalo, da se dojenčki učijo majhnih zvočnih elementov in jih združujejo v besede. Za razumevanje, ali je to res, so raziskovalci posneli možgansko aktivnost 50 dojenčkov, starih štiri, sedem in enajst mesecev, medtem ko so gledali video posnetek osnovnošolske učiteljice, ki je pela 18 otroških pesmi.

Ekipa je uporabila posebne algoritme za interpretacijo, kako so dojenčki kodirali te informacije v možganih. Znanstveniki so ugotovili, da se fonetično kodiranje pri dojenčkih postopoma razvija čez prvo leto življenja, začenši z zobnimi zvoki (ustvarjenimi z zgornjimi sprednjimi zobmi), kot je “d” za “očka”, in nosnimi zvoki (ustvarjenimi, ko je zračni tok usmerjen skozi nos), kot je “m” za “mamica”.

Goswami pravi, da dojenčki lahko uporabljajo ritmične informacije kot oporo ali ogrodje za dodajanje fonetičnih informacij. Na primer, lahko se naučijo, da je ritmični vzorec angleških besed običajno močan-šibek, kot v “očka” ali “mamica”, pri čemer je poudarek na prvem zlogu.

Ritmičnost je univerzalni vidik vsakega jezika, kjer so vsi dojenčki “izpostavljeni močni strukturi udarcev z močnim zlogom dvakrat na sekundo”, dodaja Goswami in poudarja, da smo biološko programirani, da to poudarjamo pri govorjenju z dojenčki.

Študija je del projekta BabyRhythm, ki ga vodi Goswami in preučuje, kako je jezik povezan z disleksijo in motnjami razvoja jezika. Goswami meni, da obstaja dolga zgodovina poskusov razlage teh v smislu fonetičnih težav, vendar dokazi tega ne potrjujejo, in individualne razlike v jezikovnih učenjih otrok se lahko izvirajo iz ritma.