30 let vulkanizerske delavnice Avtomojster

Zakaj ste se odločili, da se boste ukvarjali z vulkanizerstvom?

Ko sem imel svoj prvi avto, se spomnim, da sem zelo rad gledal pod pokrov motorja in poizkušal ugotoviti, kako stvari delujejo. Nato je prišlo do težave s pnevmatikami, in ker sem se zavedal, da jih seveda sam ne bom mogel rešiti, sem se odpravil v vulkanizersko delavnico, kjer sem pozorno spremljal celoten postopek dela. Zdel se mi je zelo zanimiv predvsem pa nujno potreben za rešitev mojega problema. Kasneje, sem veliko razmišljal o tem, kar sem videl in se odločil, da bi to lahko bila obrt zame.

Letos praznujete 30 let delovanja. Kakšni so bili vaši začetki in kako se je vaše podjetje v teh letih razvijalo?

V bistvu se je začelo tako, da je dedek rekel, da bo delavnico dal tistemu v družini, ki bo v njej pripravljen imeti obrtniško dejavnost in dodal, da jo v najem lahko do konca svojega življenja tudi sam daje. Sicer še nisem vedel. Kaj bom počel, a sem bil prepričan, da bom obrtnik. Zato sem bil jaz tisti, ki sem dobil delavnico, v kateri sem že kot otrok preživel zelo veliko časa. Dedku sem jasno povedal, da bom obrtnik vulkanizer.

No, sedaj sem pa predsednik obrtnikov (smeh). Dedek je potem dal odpoved najemniku delavnice in sem začel delati. Imel sem veliko srečo, ker sedem let pred mojim začetkom dela v Ljubljani ni bilo pravega snega. A samo en mesec po tem, ko sem odprl delavnico, je v Ljubljani začelo močno snežiti in pred delavnico sem imel stranke, ki so v vrsti čakale na zamenjavo pnevmatik, čeprav na tej lokaciji pred tem nikoli ni bilo vulkanizerja.

“Ko sem leta 1993 za delo kupil telefaks, se babica nekaj časa ni hotela z menoj pogovarjati, ker je bila mnenja, da po nepotrebnem zapravljam denar. Jaz pa naročila takrat nisem mogel oddati drugače kot po faksu (smeh).”

Najbrž ste začeli z osnovno dejavnostjo?

Tako je, začel sem s prodajo in menjavo pnevmatik. To je bila naša ponudba že od samega začetka. Takrat je bil sistem prodaje tak, da smo morali v skladišče veletrgovca po pnevmatike sami. In ker je prodaje bilo vedno več, sem kupil majhno tovorno vozilo, podobno današnjemu Kangooju. Potem je bila potreba večja in kasneje smo kupili kombi. Po dobrem letu dela mi je v delavnici začel pomagati še oče, ki sem ga tudi zaposlil. Kupila sva mobitel, da sem ga lahko, ko je bil na poti poklical, da je šel poleg pnevmatik iskat še kaj spotoma. To je bilo leta 1993 ali 1994. Ko sem leta 1993 za delo kupil telefaks, se babica nekaj časa ni hotela z menoj pogovarjati, ker je bila mnenja, da po nepotrebnem zapravljam denar. Jaz pa naročila takrat nisem mogel oddati drugače kot po faksu (smeh).

Koliko ste se v tem, sploh začetnem času, dodatno izobraževali?

Ja, to sem se pa kar veliko. Kakšne tečaje sem našel v Sloveniji, na kakšno izobraževanje pa sem šel tudi v Nemčijo in Nizozemsko. Izbiral sem izobraževanja s področja popravila pnevmatik in dela s kakšnimi posebnimi stroji. Še posebej kasneje, ko so prišli novi, računalniško oz. skoraj robotsko vodeni stroji za popravilo pnevmatik in platišč. A robotski stroji v naši obrti še vedno niso prevladujoči. Človeško znanje, izkušnje in delo z rokami je v naši dejavnosti zelo pomembno.

V vaši delavnici ponujate tudi popravilo platišč. Kdaj ste začeli s to storitvijo?

Malo pred letom 2000 je bilo eno obdobje, ko smo s pnevmatikami zelo dobro zaslužili. Takrat smo zato strankam dajali tudi brezplačne montaže pnevmatik. In takrat sem začel opazovati, kaj počnejo vulkanizerji v tujini, tudi zato, ker sem se začel vključevati v obrtno-zbornični sistem. Hitro smo ugotovili, da bo marža na pnevmatikah v nekaj letih drastično padla in bo vse, kar nam bodo zaslužek lahko dale samo naše roke, naše vulkanizersko delo. Na sestankih sekcije smo dognali, da je treba zamenjati ploščo, kot temu radi rečemo. Na nakup pnevmatik je bilo treba dati večje popuste, da smo ohranili konkurenco s spletno prodajo in storitev zaračunati po neki bolj zreli ceni. Kljub temu da je marža kar padala in padala, so se cene storitve na nekem nivoju ustavile in jih nismo več višali. Tako so vsi vulkanizerji začeli iskati neke dodatne dejavnosti, ki bi jim omogočile dostojen zaslužek, ohranitev obrtniške dejavnosti in zaposlenih. Tudi sam sem razmišljal, kaj bi lahko še delali. Vsi so mi svetovali avtopralnico in servis, a se sam nikoli nisem videl v tem. Moje načelo je namreč, da vse, kar delamo v delavnici, znam narediti tudi sam. Tako obrtniško kot podjetniško. Tako sem prišel do zaključka, da bi obnavljenje platišč lahko bila dobra rešitev, še posebej, če bomo storitev lahko ponudili po zmerni ceni. Tako sedaj že to storitev razvijamo že skoraj 15 let, da smo prišli do te stopnje na kateri smo sedaj.

“Veste, morda je nekoliko nenavadna primerjava, a veriga McDonald’s ima sistem, kako narediti burger razdelan do podrobnosti tako, da se ga lahko vsak nauči pripraviti v samo nekaj minutah. “

Kako skrbite za zadovoljstvo strank in kakovost storitve?

Pri nas so vsi delovni tehnološki postopki dela razdelani do podrobnosti .Se pravi, skoraj do giba roke. Menim, da je to ključ za konstantno kakovost storitve. Veste, morda je nekoliko nenavadna primerjava, a veriga McDonald’s ima sistem, kako narediti burger razdelan do podrobnosti tako, da se ga lahko vsak nauči pripraviti v samo nekaj minutah. To so ti postopki, ki razdelani zagotavljajo standard in konstantno kakovost. Sicer je prednost naše delavnica ta, da čista vsa kolesa, preden začnemo z njimi delati, operemo tako, da na njih ni sledi balata in prahu. Zato je tudi v delavnico malo bolj čisto in zato se da kolesa bistveno bolj kvalitetno centrirati. Pralni stroj za kolesa, ki ga uporabljamo, najbrž nima niti 10 delavnic v Sloveniji.

Kako pa se je v vaši branži skozi leta spreminjala tehnologija?

Razvoj je bil kar velik. Veliko stvari, ki smo jih prej delali fizično, v smislu vodenja strojev, sedaj delajo računalniki. Je pa res, da je največ strojev še vedno podobnih, kot so bili nekoč (smeh). Kar dobro deluje, naj tako deluje še naprej, določene stvari pa je treba reševati z drugačnimi stroji oz. pripomočki. Menim pa, da se bo ta panoga še zelo razvijala. Z masovnim prihodom električnih avtomobilov, ki so do pnevmatike veliko bolj agresivni, se bo spreminjala tudi pnevmatika. Proizvajalci bodo začeli delati bistveno trajnejše pnevmatike, kot jih imamo sedaj. Njihov izziv bo, kako jih bodo naredili varne. Ker gresta varnost pnevmatike in njena trajnost po navadi vsaka v svojo smer.

Kdaj natanko ste se pa vključili v sistem Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije?

Član OZS sem že od samega začetka, se pravi polnih trideset let. Leta 1998 pa sem začel bolj aktivno sodelovati kot poslanec skupščine na Območni obrtno-podjetniški zbornici Ljubljana Vič. Nato sem hitro postal član upravnega odbora, kasneje podpredsednik, zdaj je pa to, kar je (smeh). Ja, zdaj sem pa predsednik OOZ Vič.

Če bi se danes po štirih letih vaš predsedniški mandat zaključil, kaj bi si želeli, da bi ostalo za vami? Kaj si želite ustvariti?

Zelo si želim, da v času mojega predsedovanja najdemo kakšen dober način, da čim več mladih ljudi navdušimo za obrtniške poklice. Da bi obudili in ohranili veliko rokodelskih dejavnosti, ker v tem trenutku nimamo strokovnjakov za vodovodne inštalacije, električne inštalacije, niti kleparjev, vulkanizerjev in mizarjev. Vseh teh strokovnjakov nam zelo, zelo primanjkuje.

Koliko pa so pogoji za začetek teh obrtnih dejavnosti v tem trenutku prijazni ali pa tudi ne? Kaj menite, da jim je treba omogočiti?

Menim, da je mladim treba na zelo interaktiven način omogočiti spoznavanje poklicev. Prav na tem področju bi nam država lahko veliko pomagala, same zbornice se kar trudimo to promocijo zelo aktivno izvajati. Je pa nekaj … pri odločitvi, kam bo otrok šel v šolo, igrajo veliko vlogo starši s svojim vplivom. Zato menim, da je treba staršem spremeniti miselnost in večina otrok, ki bodo postali obrtniki, bodo kasneje najverjetneje tudi starši. Ampak to je tek na dolge proge. Če sta neki fant ali dekle v rokodelskem poklicu in začneta delati pri devetnajstih letih, bosta pri devetinpetdesetih letih imela štirideset let delovne dobe. Kako je pa zdaj? Danes pa se ne morejo niti upokojiti in nekateri delajo tudi fizično zahtevne poklice, ki jih po šestdesetem letu zelo težko opravljajo ali pa tega ne zmorejo več. Zato bi rad, da mladi začnejo čim bolje spoznavati najrazličnejše obrtniške poklice ter možnosti, ki jim posamezna dejavnost ponuja, kako jo lahko nadgrajujejo in razvijajo. Sam sem v trideset letih izobrazil veliko mladih ljudi in kar nekaj jih ima danes svoje delavnice. Skoraj devetdeset odstotkov teh posameznikov smo od samega začetka izobraževali v svoji hiši, saj so prišli brez predznanja, poslali smo jih tudi na marsikateri tečaj. To se mi zdi ena dobra promocija obrtniške dejavnosti in predaja znanja mlajšim generacijam.